Preteklost, sedanjost, prihodnost
Čeprav sem že povedal, zakaj je prišlo do temeljitega zaprtja spletne skupnosti AnimeSeirei, bi vseeno rad strnil vse svoje misli in podal nekaj prijateljskih smernic ljubiteljem animejev in mang, ki sedaj ponovno iščejo svoj prostor na spletu.
Začel bi z mislimi na pretekle dogodke, ki so vodili do zaprtja AnimeSeirei. Povod za zaprtje, moram priznati, se je rodil med mojim opravljanjem počitniškega dela v Bovcu. Časa za razmislek sem imel na pretek, med nočnimi izmenami ni bilo nikogar naokoli, ki bi me vlekel iz zatopljenosti v lastne misli. Premišljeval sem res o vsem mogočem; o mojem življenju, prihodnosti, otakujstvu; predvsem o otakujstvu, ker mi ta “hobi” pobere večino časa. Toda šele pred slabim tednom sem odkril, ko sem spravil v pogon načrte za angleški anime blog, kaj si resnično želim početi v svojem življenju - želim delati in služiti kruh v industriji japonskih animejev. Kako se bo to zgodilo, mi ni čisto jasno, toda svoja prizadevanja bom poskusil uresničiti skozi novinarstvo. Moj prejšnji angleški blog, MoeDosed.com, slovenski AnimeSeirei.org in trenutni DENSETSU SHOUJO so mi in mi bodo pomagali pri nabiranju neprecenljivih izkušenj, ki jih bom sčasoma uporabil v praktične namene. Danny Choo in podobne zgodbe uspeha so mi dale vedeti, da se da.
Med časom postavljanja in pisanja na AnimeSeirei sem pravtako pridobil nekaj znanja o postavljanju spletnih strani, nekaj izkušenj o pisateljevanju in nekaj izkušenj o psihologiji spletnih obiskovalcev. Za te izkušnje vsekakor nisem nehvaležen, je bil pa že skrajen čas, da sem začel delati na malce širšem spektru obiskovalcev, zato sem se odločil za postavitev angleškega bloga. Čeprav naj bi bila AnimeSeirei spletna skupnost, ki je kot celota odgovorna za lasten obstoj, se kljub temu ne znam otresti krivde zaradi zaprtja AnimeSeirei foruma. Rag3 je po vsej verjetnosti sklenil, da če se tudi zadnji administrator ne bo več brigal za stran, da se jo raje hitro konča. Njegovo odločitev sem podprl, četudi le v mislih, ker je bila sama skupnost tako ali tako že mrtva. Zadnje leto smo se o animejih in mangah bore malo pogovarjali, morda malenkostno več, kot se o njih pogovarjajo na AnimeSloveniji. Uporabniki so sicer želeli še več offline srečanj, toda nihče ni vzel pobude, da bi te želje realiziral. Organizacija takšnih srečanj je kljub vsemu precej zahtevna in časovno potratna naloga. Treba je zagotoviti prevoz vsem udeležencem, poiskati prostor za srečanje (še najbolj zahtevni del!), na koncu pa se obvezno izgublja živce, ker se ne ve, če se bodo pokrili vsi stroški. Stroški so bili pri novoletkah vedno problem, toda moram priznati, da sta mi bili kljub vsem oviram še najbolj pri srcu izmed vseh srečanj. Kaj naj rečem? Lepo smo se imeli.
Zakaj pa so mi bila srečanja še najbolj, hrm, nekoristna? Pri AnimeSeirei smo srečanja doživljali kot viške skupnosti, zato smo se z administratorji morda kar podzavestno trudili, da bi pri življenju obdržali tudi forumsko pestrost. Vam povem, ta naloga ni bila lahka, pri njej pa smo vztrajali, dokler se nam je dalo. Odpiranje tem o novih animejih, opisovanje njihovih zgodb in poučevanje uporabnikov o ozadju originalnega dela je bilo nadvse zamudno opravilo. Ne rečem, da ni bilo uporabnikov, ki bi pokazali lastno iniciativo za prispevanje k forumski skupnosti, toda takih je bilo malo. Skupnost ne more živeti na plečeh peščice uporabnikov, toda tako je v naši Sloveniji, kjer nas je preprosto premalo, da bi takšne skupnosti zares zaživele. Zato sem poskušal “vzgojiti” čim več ljubiteljev, ki bi se na lastno pest znali odmakniti od tiste mainstreamovske osnove, kot so Ghibliji, Oshiiji in Dragonball, poskušal sem “vzgojiti” ljubitelje, ki bi bili radovedni, ki bi radi odkrivali vedno nove sfere našega hobija, poskušal sem “vzgojiti” ljubitelje, ki bi bili v teh ozirih podobni meni. Ne glede na to ali sem fansubal, ali se ukvarjal s forumi, ali brskal za erogeji, ali imel težke debate na IRCu, ali prebiral animejske novice v japonščini, vedno sem si dejal, da obstaja nekaj, česar ne poznam, nekaj globljega, nekaj, kar bo izpopolnilo moje znanje o animejih in otakujih, in da moram te točke osvojiti. Če sem lahko na karkoli ponosen, je to moja prizadevnost. Pa da se prisidram nazaj na tla, vem, da prizadevnih animejskih ljubiteljev v Sloveniji ni veliko. Agregacija le-teh poteka le na IRC kanalu #japanka @ irc.rizon.net. Z gotovostjo lahko trdim, da smo v kanalu zbrani prav vsi Slovenci, ki nam za naš hobi ni vseeno in ki ne čakamo, da nam bo vse lepo prineseno na pladnju. Postrežki so namreč administratorji in drugi pomočniki naših preostalih dveh spletnih skupnosti, AnimeSlovenije in SloAnime, za katere sem nadvse hvaležen.
Za zaključek te objave in zaključek AnimeSeireija bi svetoval vsem tistim, ki hobija ne doživljate povsem pasivno in ki ne veste, kam bi se dali, da se pridružite ali SloAnime ali #japanki in aktivno sodelujete, kolikor vam čas pač dopušča. Baje v slogi leži moč etc.
