Daleč od animejev: The Clone Wars
Prejšnji teden sem v Vikendu zasledil kritiko Star Wars: The Clone Wars animiranega celovečerca. Za naslov se nisem niti pretirano zanimal, čeprav sem besedo o njegovi produkciji prvič zasledil na RSS neke japonske animejske strani. Očitno sem novico narobe prebral, saj sem bil do prejšnjega tedna pod vtisom, da je Clone Wars pravzaprav japonska produkcija. Še v fansubih sem videl reklamo zanj. Ob branju kritike me je močno zmotila primerjava celovečerca s Telebajski, kar me je tudi dovolj podžgalo, lahko tudi motiviralo, da sem se odločil za današnji ogled predstave v ljubljanskem Koloseju. Namreč bil sem prepričan, da je na kritikovo negativno mnenje vplival izbran format - risanka. Sedaj mi je sicer jasno, od kod izhaja.
Japonska reklama
http://static.webtv.si/caa59ccaf0db2f1202437fd7c939e5c308f8beb1.flv
Film blesti v komičnih situacijah z androidi, akcijski kadri ponujajo ogromno dinamike, na trenutke tudi epičnost, bojišče z androidi daje tisti pravi občutek in fan servicea ne manjka (R2 je naravnost car). Ima pa tudi nekaj problemov. Sam si filma sicer ne bi upal primerjati s Telebajski, kar bi se mi kot ljubitelju znanstvene fantastike zdelo skrajno žaljivo, toda uvideti moramo, da so producenti zajemali s preveliko žlico. S spretnim izkoriščanjem franšiznega imena so privabili tako težke ljubitelje kot radovedneže, poleg teh pa so ciljali tudi na osnovnošolske otroke. Z navedbo PG ocene na začetku filmskega traku so nam prav nesramno položili na znanje, da je film namenjen tudi najmlajšim. Določeni elementi ga res naredijo otročjega, katere bodo znali spregledati večinoma le ljubitelji. Ahsoka je ena takšnih pojav. Če sem odkrit, njena marketinško najstniška barva glasu, katere smo vajeni iz mnogih ameriških risank in sinhroniziranih animejev, je dovolj, da se sleherni Star Wars otaku obesi od hudega. George Lucas jo je postavil v serijo kot razposajeno Padawanko, v kateri naj bi gledalci videli mladega Anakina in kako je skozi leta dozorel v zadržanega Jedija. A iz mojega stališča nepoznavalca bi rekel, da lik služi le temu, da so otroci v dvorani še bolj glasni kot ponavadi. Naj omenim, da sem se zaradi nekega glasnega otročaja premaknil na prost sedež nekaj vrst naprej.
Dobro, film je res korak nazaj v smislu promoviranja znanstvene fantastike starejšim skupinam ljudi, ki ne hodijo v kino izključno zaradi svojih otrok. Glasovi in makaronast dialog sta največji šibkosti tega izdelka, a omenjene svetle točke so dovolj, da priporočim njegov ogled ljubiteljem dinamične akcije.
Zdaj me pa res zanima, kako so se odrezali japonski glasovni igralci pri njihovi različici. :)
