Mislim, da mora imeti prav vsaka zgodba za seboj neko logiko, ki se bo spretno lotila našega razuma, da dela ne zavržemo kot popolno sranje. Dobro se spomnim, kako sem kot najstnik sam pri sebi utemeljeval velikansko moč Super Saiyanov iz Dragon Ball Z kot logično posledico Gokujevega intenzivnega treninga, Enelov poraz kot posledico Luffyjeve gumijaste telesne sestave ter alkimijo iz Hagane no Renkinjutsushi kot naravno danost zakona o ohranjanju mase. Vsi ti sofizmi so v mojih ranih letih navdušenja nad animeji krepili prepričanje, da nam ustvarjalci japonskih risank predstavljajo svoje zgodbe in njihove junake na način, katerega lahko naša zdrava pamet z lahkoto prebavi, predvsem pa da imamo možnost povezovati njihove elemente z elementi iz resničnega sveta. Seveda, ko prideš do serij tipa Kemeko DX! in Kyouran Kazoku Nikki, se lahko od zdrave pameti kaj hitro posloviš, če nisi pripravljen. Mnogo starejših ljubiteljev spotoma dobi navado zatrjevanja, da so animeji samo risanke, kar je sicer res, toda iz mojih izkušenj je lahko takšno zatrjevanje simptom zagrenjenosti ali utrujenosti. Ko ne znaš več pozitivno razmišljati o fiktivnih svetovih, verjamem, da je tvoje animejske avanture neuradno konec. Moram priznati, da sem bil na samem robu ponovne ljubiteljske depresije ravno prejšnji teden. Zadnjo sem imel leto in pol nazaj, a takrat sem se le neznatno dolgočasil, tokrat pa se je šlo za nekaj precej bolj osnovnega, primitivnega, če želite.
Letošnjo jesen sem se poleg mnogih drugih animejev spravil gledat tudi Toaru Majutsu no Index. Zgodba govori o dečku Kamijou Touma, ki poseduje posebno sposobnost negiranja kakršnihkoli nadnaravno telesnih ali magičnih lastnosti. Med te spada tudi sreča (fortuna), ki jo njegova sposobnost neprestano negira in ga vedno znova spravlja v neprijetne situacije: stopa na mobilne telefone, hitro se zna zameriti čefurjem, na oknu se mu suši deklica z največjo zbirko prepovedanih urokov v svoji glavi… Čakaj, kakšna deklica? Ime ji je Index, za njo pa se podijo verski fanatiki, ki se želijo poslužiti njene zbirke urokov.
Pokaži kvarljivec ▼
V resnici so ti nepridipravi le njeni kolegi iz cerkvenega oddelka Necessarius, ki ji želijo izbrisati spomin, zato da bo lahko še naprej živela. Gre se za to, da ima Index fotografski spomin, možje v črnih opravah pa so v njeno glavo vnesli 103.000 različnih knjig s prepovedanimi uroki, kar ji trenutno zaseda 85 odstotkov njene možganske kapacitete. Drugih 15 odstotkov njeni prijatelji letno počistijo z izbrisom njenih spominov, da ne umre zaradi preobremenjenosti možganov, saj ji fotografski spomin v tem primeru škodi.
Em, kaj? Ali to pomeni, da ljudje s fotografskim spominom potem živijo le dobrih šest let? Pobrskajmo po Wikipediji:
Spomín je lastnost človeka, da lahko ohrani in kasneje obnovi podatke v možganih. Za razliko od računalniškega pomnilnika, katerega napačno poimenujejo spomin, človek zaradi pozabljanja ne more vedno natančno obnoviti podatkov, po drugi strani pa jih tudi ne more namenoma pozabiti.
Nič koristnega. Čeprav vem, da je Toaru Majutsu no Index le risanka, se nisem mogel sprijazniti s tako zgrešeno logiko. Konec koncev bi na njej stala celotna zgodba serije 16 romanov. Takole smo si piflarji malce v šali razlagali delovanje naših možganov:
<Index> hm, so the human brain can roughly contain 120,000 grimoires
<astrobunny|afk> yeah the human brain can memorize shitloads
* astrobunny|afk can’t remember how many essays he has memorized
<Index> but if index only has 15% allocated for visually dynamic data
<Index> then shit
<Index> i guess i’ve GROSSLY underestimated how many bits of information books hold
<Index> compared to visual data
<astrobunny|afk> lol
<astrobunny|afk> guess why we store graphics in our brain more easily
<Index> COMPRESSION
<Index> H.264
<astrobunny|afk> LOL
<astrobunny|afk> some Neuro-superrelative-compression
<Index> i guess what the eye feeds our brain is Uncompressed RGB
<Index> then the brain converts it to h.264
<astrobunny|afk> yeah. thats what it does
<astrobunny|afk> lololol
<astrobunny|afk> h264
<astrobunny|afk> no, h264 is a cheap imitation of the brain’s codec
<Index> i guess :3
<astrobunny|afk> in the brain, to save space, similar data is linked to each other
<Index> however
<Index> compression might blur out such details as rain drops
<Index> but apparently index memorizes them
<astrobunny|afk> yep, that’s why we don’t remember rain
<astrobunny|afk> we only knew it rained
<astrobunny|afk> how it fell?
<astrobunny|afk> we just make it up again
“Hvala Bogu,” sem izdahnil po ogledu 5. dela Toaru Majutsu no Index:
http://static.webtv.si/2eaf982231a2e4a4988460dab1d8b2186b2587bc.flv
Loli-sensei rešuje! Upam, da bo 6. del potrdil zmoto Kanzaki Kaori in Stiyla, tistih “nepridipravov”, saj sta kar na slepo verjela Necessariusu glede zdravja njune kolegice. Verniki, kaj češ. :) Zadovoljen sem predvsem zato, da je epizoda testirala in učvrstila mojo vero v zdravo logiko zgodb, ki služijo kot podlage animejskim adaptacijam. S takšnimi bučami pa res ne morem biti zadovoljen, razen če se anime sam proglasi za bučkastega. Sem se pa med pisanjem tega vnosa spomnil na neko staro risano serijo, za katero sem ravnokar ugotovil, da je bila pravzaprav francosko-japonska kolaboracija. Se še spominite Nekoč je bilo… Življenje? Ogled priporočam predvsem nostalgikom!
http://www.dailymotion.com/videoxr84h
Ah, ja, ko so nas risanke še česa naučile…
2008/11/03
Avtor:
Anya |
Animeji, Ljubiteljstvo |
Brez komentarjev
