Danes, nekaj ur nazaj, so poštarji pustili obvestilo o prispelem Paprika DVDju. Lična škatlica, celo DVD z nekaj dodatki, nad samim filmom pa, žal, nisem zadovoljen. Moram priznati, da nad animejskimi celovečerci nikoli nisem bil preveč navdušen, sčasoma sem tudi pozabil, okoli česa so se vrtele vse te zamere. Formatu še nisem odpustil, zamer dolgo časa nisem znal obrazložiti, Paprika pa jih je danes spotoma obudila.
Film je špica, kar se tiče animacije, po svoje je tudi briljanten, kar se tiče režije. Film je lep, “eye candy”, toda vsebinsko pomanjkuje. Na mn3njalniku sem prebral komentar uporabnika, ki je označil film za “mindfuck”, zato sem bil malce zaskrbljen, da mi ga ne bo uspelo vsega naenkrat požreti. No, po ogledu lahko film brez skrbi označim za režiserjev peskovnik, kar se še prepogosto dogaja pri samostojnih kinematografskih animejskih projektih. Zgodba govori o vsakodnevnih ljudeh z neizživetimi sanjami, podvrženih neprizanesljivi resničnosti, in ko tehnologija omogoči bujnejše doživljanje sanj, se meja med sanjskim svetom in resničnostjo zamegli. Film nas že na začetku vrže v vrtinec dogajanja in nameče nejasnosti, ki pa bi jih moral vsak povprečno inteligenten gledalec do konca razčistiti.
Paprika je šolski primer animejskega celovečerca, ki nepotrebno kompenzira pomanjkanje filmskega traku z gledalčevo inteligenco, povrh tega pa obogati nezanimivo rdečo nit z obilico simbolike in referenc. Je velik proračun, tehnično podkovana ekipa animatorjev in sposoben režiser res dovolj za obogatenje slabe osnove?
S samim filmom morda nisem zadovoljen, mi je pa všeč, da smo po dolgem času končno uzrli nov animejski DVD s slovenskim prevodom. Tokrat so se vsaj izognili polomiji, kot je bil “Pokretni dvorac”.
おわり
2007/08/22
Avtor:
Anya |
Animeji, Slovenija |
2 komentarjev
Ja, pojutrišnjem grem delat izven Ljubljane, torej po vsej verjetnosti ne bom imel dostopa do računalnika in Interneta, da bi posodabljal animejske novice na AnimeSeirei… Pa ravnokar so se ponovno začele nabirati, tudi moj RSS seznam v Google Readerju se je povečal. Šiht bo trajal 19 do 21 dni z 12-urnimi delavniki (špilal se bom redarja). Sicer pa mislim, da bo delo vredno denarja, ki ga obljublja, kajti po vsej verjetnosti ga bom namenil celi gori otakujskih zadevščin, seznam želja pa še ni izkoristil vseh imaginarnih sredstev. :) Skratka, ne bo me. Obiščite animeOnline za potešitev vaše otakujske žilice, saj ponujajo res zanimive novičke, ki jih objavljajo ob zglednih časih (se pravi, relativno hitro). Pogrešal bom stran in upam, da mi bo uspelo zbrati in povzeti kakšne starejše novičke, potem ko se vrnem v Ljubljano. Še vedno bi pa želel kakšno mašinco tam, kjer pač bom.
Aja, ponovno sem pel. Tokrat dva komada iz vizualnih romanov. In ja, vem, da nimam pravega razpona za drugo pesem. Jebat ga, rad pojem lepe pesmi, ne glede na moj glas. :)
kiss my lips (karaoke)
Little Busters!
おわり
2007/06/23
Avtor:
Anya |
Glasba, Slovenija |
3 komentarjev
Včeraj sem se ponovno igral s karaokami in s pomočjo prijateljev iz Froth-Bite prevedel, podnaslovil in poefektiral besedilo pesmi Awayuki (淡雪, sl. rahel sneg) od glasbenoprodukcijske ekipe ave;new, ki so sproducirali to luštno pesem za eroge podjetja fizz - Mashiro Botan. Igra izide 23. marca, tik pred mojim rojstnim dnem (še vedno upam na kaj denarja, da si bom igro lahko tudi kupil), fizz pa je že nekaj časa nazaj izdal kratko verzijo pesmi skupaj z besedilom v japonščini, sedaj pa še video uvodne špice, ki jim tudi služi kot reklama. Naslednji mesec se bo morda malce več šušljalo o vizualnih romanih, tako da bo tole za tiste, ki jih želijo bolje spoznati, dober začetek.
Prevajal sem posredno iz angleščine, s tem da poznam že precej japonščine, tako da mi prevajanje ni delalo večjih preglavic. Vseeno pa so to pesmi, katerih besedila ponavadi ne pridejo do najboljšega izraza, še posebej ne v prevodu, temveč so bolj za petje in poslušanje melodije. Generično romantično besedilo torej.
Downloadaj video (33.8 MB)
Video datoteka je v MP4 formatu s H.264 video zapisom in AAC VBR avdijem. Za predvajanje datoteke potrebujete ali Haali’s Media Splitter (matroska splitter) in ffdshow (ta dobite tu) skupaj z nekim DirectShow predvajalnikom (Media Player Classic, ZoomPlayer, The Core Media Player, Windows Media Player…), ali pa uporabite mplayer ali VLC, ki imata že vgrajene vse predvajalne komponente.
Spodaj sem prilepil tudi vzorčni video nižje kvalitete, ki ga lahko dobite tudi na tej povezavi (gostovano na WebTV.si).
http://static.webtv.si/d55d38f9de112447c406429c7d06ebc3abe4a9c4.flv
2007/03/02
Avtor:
Anya |
Lahki romani, Ljubiteljstvo, Slovenija |
4 komentarjev
Drage ljubiteljice, dragi ljubitelji animejev, mang in vizualnih romanov. Neznosno se dolgočasim. Moj svet ljubiteljstva je začel dobivati meje, kar bom skrivil na lastno selektivnost in ljubiteljsko nezainteresiranost. Za razliko od večine ljubiteljev imam le en hobi, ki se lahko klasificira pod splošno ljubiteljstvo animejev in vizualnih romanov. Ne kofetkam, ne zapravljam denarja za neumnosti, torej svojemu hobiju posvetim devetdeset odstotkov svojega časa in sredstev. Pet odstotkov dodelim učenju, preostalih pet pa namenim redkim družinskim oz. družabnim dogodkom s prijatelji. Da, priznam, nimam normalnega življenja, vendar to je razlog za nastanek tega spisa.
V preteklosti sem rad mislil, da je otakujstvo nekaj tako širokega, da ga ne bom nikoli popolnoma osvojil. In pošteno sem se zmotil. Če pomislim, da sem se le slaba štiri leta nazaj vznemirjal, kdaj bodo neumneži pri RTL 2 začeli s prenosi DragonBall Z Cell sage, sedaj pa le z manjšo težavo prebiram MOON PHASE, lahko sklepam, da sem v tem kratkem času osvojil precej znanja ter da trenutno poplesavam na precej nadpovprečnem nivoju ljubiteljstva. Poleg študijskega časa sem za ta dosežek žrtvoval tudi določen aspekt ljubiteljstva. Relativno zgodaj sem si zadal osvojiti znanje najnovejših animejev, s čimer sem dajal prednost le-tem, starejše klasične animeje pa sem sistematično zapostavljal. Moram reči, da se je ta poteza izkazala za povsem pravilno, saj mi je dala edinstveno perspektivo, iz katere je slovenska skupnost premalokrat obravnavala animeje. Morda se še utegnete spomniti časov prejšnjega Jokerjevega Mnenjalnika in njegove Japanke, kjer je bilo močno priljubljeno objavljanje seznamov svojih animejskih “zbirk” oz. objavljati sezname pogledanih animejev? Nekateri od omenjenih seznamov so bili preklemano dolgi, vendar pa med njimi ni bilo bistvene razlike. Vsak seznam je imel omenjen npr. Berserk, Love Hino, Hellsing et cetera. Povedati želim, da so ljubitelji gledali predvsem klasične animeje devetdesetih let, le redki pa so pomolili svoj nos v najnovejše tisočletje. Monotonosti nikoli nisem dobro prenašal, torej sem se odločil usmeriti v obskurnost. V slovenski ljubiteljski skupnosti tako nisem imel kaj iskati, zato sem se raje družil s podobno mislečimi, angleško govorečimi ljubitelji po raznih IRC omrežjih. Poleg tega sem se začel udejstvovati tudi v angleški fansubbing sceni, kjer sem si o ljubiteljstvu dodobra izoblikoval lastna mnenja in prepričanja.
AnimeSlovenijo, edino pravo animejsko skupnost tistega časa, sem dolgo časa ignoriral zaradi preteklega spora, nekega dne pa mi je nekdo pomolil pod nos njihovo novičko, kjer so pisali o novonastali slovenski skupnosti AnimeSeirei. V njej sem videl novo priložnost za promocijo obskurnejših vsebin, kar se ni izkazalo za napačno oceno. AnimeSeirei je bila naprom AnimeSloveniji bolj sproščena skupnost, bolj dovzetna za drugačne pristope in pa predvsem bolj odkrita. Pomanjkovala je le izkušnje in ni imela veliko članov. Kasneje smo s to skupnostjo izvedli postavitev #animeseirei IRC kanala, ki se je zaradi zvestih uporabnikov lahko pobahal z relativno visoko aktivnostjo. Podoben uspeh sedaj doživlja tudi IRC kanal #japanka, ki se te dni razkazuje kot spletni dom lepemu številu progresivnih animejskih ljubiteljev. Misija uspešna! Kljub tektonskim premikom ljubiteljske mentalitete dobršnega dela slovenske animejske skupnosti pa sem se sam znašel pred svojevrstno blokado - dolgočasje.
Nikoli si nisem mislil, da bom o najnovejših animejih in podobnih zabavnih obskurnostih otakujstva vedel toliko, da se o njih ne bom mogel pogovarjati s širšo množico ljubiteljev. Že omenjeni IRC kanali so pripomogli k razvoju kompleksnejšega ljubiteljskega dialoga in hitri izmenjavi informacij in zabavnih vsebin, vseeno pa so preozki informacijski kanali, ki na žalost zadevajo le izbrane člane skupnosti. Pozornost moram s tem usmeriti nazaj na AnimeSlovenijo. AnimeSlovenija zaseda najpomembnejšo strateško točko v celotni slovenski animejski/mangovski skupnosti. To vlogo so si v preteklosti nedvomno izborili s trdim delom pisanja Slotakuja, z raznimi ostalimi projekti (novoletne zabave, poslikavanje ljubljanskih podhodov), s splošno prisotnostjo pri pomembnejših slovenskih dogodkih (prihod Mononoke Hime v kinematografe itd.) ter s prisotnostjo na spletu. Njihova stran pravi, da so na spletu že od leta 1998, kar pomeni, da so svojo tradicijo začeli vzporedno z bolj prepoznavnimi angleškimi spletnimi stranmi, kot je npr. AnimeNewsService.com. Svoj sloves so si ustvarili na tradiciji, ki te dni še vedno nosi precejšnjo težo pri marsikaterem slovenskem ljubitelju.
Osebno menim, da AnimeSlovenija ne izpolnjuje dolžnosti, ki jim jih sloves nalaga. Kot sem že prej dejal, imajo najboljši strateški položaj na spletu, kar se tiče slovenske animejske/mangovske skupnosti; zakupljenih imajo več pomembnejših domen (npr. animeji.si), njihovi pretekli projekti (Slotaku) še vedno stojijo kot svetla zvezda nad njimi, in tako njihovo ime pošteno velja. Vse to usmerja množice internetnih uporabnikov naravnost proti njim. Kot malce bolj razgledanega ljubitelja animejev me na njihovi spletni strani moti predvsem to, da se na njej o animejih pove bore malo. Premalo! Zadnji anime, ki je na njihovi strani dobil spodoben dialog, je bil Nodame Cantabile, ki je znan kot shoujo manga in uspešna japonska drama. Menim, da je problem predvsem v njihovih ključnih članih, ki so zajadrali precej stran od animejev (in mang). lilDragon je sama povedala, da se za animeje ne pobriga toliko, kot se za mange. Kolikor jo poznam, se je precej navduševala tudi nad japonskimi dramami in za seboj pustila kopico okuženih bolnikov. Samo po sebi to ni problem; ljudje radi počnemo, kar nam je v užitek, in, če je le možno, se izogibamo tistega, kar nam ne paše. Tudi jaz redkokdaj preberem kakšno spodobno mango, čeprav se za ljubitelja mojega kalibra spodobi, da bi mange bral redno. Preprosto mi format ni preveč všeč. Problemi pa se iz takih situacij lahko razvejijo, če za seboj potegneš celotno skupnost.
Nihče ne more mimo dejstva, da tudi Japonska spada v dialog animejskih ljubiteljev, vsekakor pa to ni cilj oz. bistvo, za katerim bi moral stremeti vsak izmed nas. Toda na najpomembnejši animejski/mangovski spletni strani v Sloveniji se odvija ravno omenjeno - animefilijo je nadomestila japonofilija. Lep primer so njihove novičke: Večina jih zadeva Japonsko, japonščino ter enako obarvane dogodke in izdelke. Veliko novičk govori o arkadnem plesu, kar ponovno bolj zadeva Japonsko kot pa animeje in mange. Uporabniki na forumu pišejo o japonskih restavracijah, trgovinah, kjer se lahko kupi japonski čajni pribor, o čokoladi za Valentinovo, kar je že spet pretežno japonska navada itd. Tudi za zadnji dve številki Slotakuja se mi je dozdevalo, da se je veliko raje pisalo o Japonski kot pa o kakšni novopečeni animejski tematiki. In da ne začnem o zelo redkih in dokaj revnih spletnih novičkah o animejih, ki le redkokdaj govorijo o čem drugem kot o Oshii-ju, Miyazaki-jih ali Shinkai-ju. Zanimiva pa je slednja ugotovitev: Večino pozornosti svojih uporabnikov AnimeSlovenija pritegne z organiziranjem novoletne zabave in poslikave podhodov. Očitno smo ljudje preklemano socialna bitja.
Za zaključek moram pač reči, da se mi njihov trenuten pristop zdi zgrešen. Po mojem mnenju bi morali bistveno več pozornosti nameniti animejem in mangam, čeprav verjamem, da se tega ni ravno najlažje lotiti po dolgotrajnem predahu stran od trenutnejših dogajanj. Industrija animejev in mang je krenila pot pod noge ter se ne obrača in vedno znova pospešuje. Mi smo tisti, ki ji moramo zvesto slediti, če želimo ostati aktivni ljubitelji.
Želim si le, da bi moja opažanja vi, bralci, vzeli resno, kajti z njihovo objavo tvegam relativno dobre odnose, ki jih imam z že omenjenimi skupnostmi. Za ta spis se nisem odločil na en mah; pred tem sem dolgo časa zbiral pogum, saj močno cenim prijateljstva in poznanstva, ki jih ne želim izgubiti, poleg tega pa tudi močno cenim svoj hobi. Upam, da ga bomo lahko obravnavali kot takega in prišli do nekih konstruktivnih zaključkov. Rad verjamem, da sem povedal, kar je bilo potrebno povedati.
おわり
2007/02/14
Avtor:
Anya |
Ljubiteljstvo, Slovenija |
14 komentarjev
Novica je priletela dokaj z jasnega. Prvi slovenski prevod mange… vau. Človek bi si mislil, da smo Slovenci končno stopili na Luno. No, vsaj meni se zdi, da to ni bila Luna, temveč le nek asteroid.
Naslov mange, ki bo dobila prevod to pomlad, je Princess Ai. Za Princess Ai je originalno idejo podala Courtney Love, scenarij je napisal DJ Milky, v končno naslikano obliko pa jo je spravila Kujiradou Misaho po predlogi dizajna Ai, ki se ga je lotila Yazawa Ai.
Kaj je narobe s to sliko? Čeprav je manga izhajala v mesečniku Wings (večina japonskih mang izide sprva v manga revijah), je konec koncev to originalna ameriška manga. DJ Milky je psevdonim oz. bolje povedano izmišljen lik, pod katerim ustvarja Stu Levy, ustanovitelj in direktor ameriškega distribucijskega podjetja japonskih tiskanih publikacij TOKYOPOP. Po besedah Zaca Bertschyja, urednika rubrike Hey, Answerman! iz AnimeNewsNetwork, Levy spretno izkorišča sredstva za promoviranje njegovih osebnih projektov, med katerimi se nahaja tudi Princess Ai. AnimeSlovenija poroča, da so se pri Učila International (podjetje odgovorno za prihajajoči slovenski prevod Princess Ai) pošteno namatrali z japonskimi distributerji, preden so stopili v stik z ameriškim TOKYOPOP. Torej so imeli namen dobiti v roke licenco za pravo japonsko mango, a so obupali, saj se je navezovanje stika z Japonci izkazalo za utrujajoč in prezapleten postopek.
Po mojem ne tako skromnem mnenju se pri Učila International preprosto niso dovolj potrudili oz. sploh niso želeli slišati o pecanju Japoncev pri njih doma, npr. na kakšnem njihovem sejmu mang. Ameriški animejski in mangovski distributerji letajo sem ter tja po različnih prireditvah in konvencijah na Japonskem, tudi če nimajo največjega namena se potegovati za distribucijske pravice. Letalska karta do Japonske je precej draga, japonsko govoreči spremljevalec tudi ni poceni, uspeh ni zagotovljen, japonsko-slovenski prevajalci ne delajo za premajhne novce… Sedaj pa primerjajte to z luksuzom poslovanja čez bakreno žico v angleškem jeziku in uporabo angleško-slovenskih prevajalcev, ki so relativno poceni… hrm, iz poslovnega vidika bi tudi jaz raje drezal v Američane.
Osebno sem razočaran nad izbiro naslova, saj sem v tem oziru precejšen fašist. Sicer nisem strasten bralec mang, tako da v praksi ne poznam napak ameriških kreacij, toda kolikor jih poznam iz teorije, večina teh poskuša posnemati globoko japonsko tradicijo, kar na koncu privede do konflikta med umetnikovim namenom in izkušenostjo.
Prvega uradnega slovenskega prevoda mange tako ne nameravam kupiti, bi pa z veseljem domala katerikoli slovenski prevod prave japonske mange. Z malim tokrat ne mislim biti zadovoljen.
おわり
2007/02/05
Avtor:
Anya |
Mange, Slovenija |
3 komentarjev
