Klik za video!
Igro spremljamo skozi oči Ichihikoja, THE LAST MANKIND, ki naj bi bil zadnji preživeli človek v stvarstvu. Vse se začne s spalno komoro globoko v notranjosti opuščene vesoljske ladje Saint-Exupéry, od koder ga prebudijo napredni roboti.

Čeprav bi si lahko domišljali, da je R.U.R.U.R neka postapokaliptična zgodba, si pač ne bomo. Ichihiko je precej razvajen mladenič. Zanj skrbita dve starejši sestri, Mizu-nee in Shiro-nee, ki igrata vlogi matere in očeta. V družino se je prikradla tudi njihova soseda in Ichihikova sošolka, Hina, ki je mentalno prav tolikšen otrok kot on. Ichihiko je fantek, niti ni moški, zato mi tudi ni čisto jasno, zakaj na začetku zgodbe praznujemo njegov dvajseti rojstni dan. Komplementarno tej banalnosti je tudi njegovo prepričanje, da se je rodil s sedemnajstimi leti.

Za R-Mizubashou (Mizu-nee) in R-Hinagiku (Hina) zgodba sicer še ni jasno povedala, da sta robotki, R-Shirotsumegusa D (Shiro-nee) pa je že razložila, da jo sestavljajo nanostroji. Med službo se spremeni v loliko (iz neznanega razloga), njeno telo pa med transformacijo izloči lebdečega spremljevalca, ki stalno cvili mukyuu~. Naj omenim še to, da Čapekov izraz robot v kontekstu R.U.R.U.R ni najbolj zaželen. V bistvu ga prebivalci Mesta smatrajo za žaljivko, ker označuje stroje, ki v svojem času še niso imeli intelekta (robot = debil).

Še ena na temo rob*tov: Večina teh ne zna zalajati več kot ene fraze, in sicer “Oui, Monsieur” v tisoč in eni različici, čeprav jih vsi popolnoma razumejo, vključno z Ichihikom. Dva od številnih primerkov takšnih rob*tov sta F-605 in C-101, ki skupaj z Ichihikom hodita v šolo. Mimogrede, Taisho (F-605) je baje zatreskan v Iinchou (C-101).

Nasploh je roman precejšen odmik od tipičnih ero iger, tudi takih z dobro zgodbo:
- Pripovedovalka recitira spremljavo v neki čudni francoščini.
- Ichihiko ima celo glasovno podlago (za protagonista prava redkost v ero igrah).
- Za komične situacije so mnogokrat spretno uporabili furigano.
- Scenarist ero igre, Itou Hiro, je poleg R.U.R. snov črpal tudi iz Malega princa. Kruhovci…

No, iz teh slik vam je morda že jasno, katera je moja prva izbranka (しろ姉かわいいよしろ姉). Točno, za vse tiste, ki verjamete, da bi v Sloveniji morali zakonsko prepovedati erotiko z risanimi lolikami, Shiro-nee je popoln primer, ki izpostavi, kako so kakršnikoli restriktivni zakoni glede fikcije in svobode govora skregani z zdravo pametjo. Shiro-nee je fiktivna literarna oseba, robot narejen v podobi ženske, s katero se protagonist ljubi v obeh njenih telesnih stanjih. Je človek? Ni človek? Je lolika? Ni lolika? Koliko je stara? Mislim, da se naš preobremenjen sodni sistem ne želi ukvarjati s tako neumnimi vprašanji.

Priporočila so resnično najboljši način za izbiranje ero iger, kajti vsa promocija s strani založnikov je vakuum, dokler igre dejansko ne zaženeš. Problem je samo v tem, da če igro prepozno naročiš, zamudiš LE kopije. (;ﾟдﾟ) Grem brskat po spletu, kje bi še lahko staknil kakšno kopijo R.U.R.U.R.

雪の精霊像 - Kip snežnega duha

Če slučajno ne veste, o čem govorim, Nagi je glavni lik mange Kannagi. Zgodba govori o deželni boginji Nagi, kateri protagonist, Mikuriya Jin, izklesa človeško podobo iz njenega svetega drevesa. Po japonski televiziji se te dni vrti njena animejska adaptacija, katero spremlja tudi precej slovenskih ljubiteljev animejev. No, seriji popularnost vztrajno raste, še posebej zdaj ko so začeli vnašati bolj otakujsko obarvane šale, s čimer se počasi postavlja med skupino ostalih Yamakanovih projektov, kot sta opevana Suzumiya Haruhi no Yuuutsu ter Lucky☆Star.

Na končni izdelek so vplivale predvsem moje izkušnje z zahodnjaškim tipom ornamentalne plastike, tako da je snežak bolj podoben sveti devici Mariji, kot pa ponošeni Nagi. (;ﾟдﾟ) OK, trosim bulšit. Pač, KVALITETA je bila precej odvisna od mojih ročnih in vizionarskih sposobnosti. Spodaj si lahko ogledate še nekaj slik, kako je zgledal teren pred začetkom zabave, za zaključek ekshibicije pa sem priložil še nekaj panoramskih posnetkov z draveljsko okolico.

Me zanima, kateri čefur jo bo prvi podrl (that sounds so wrong), čeprav za ta izjemen primer predvidevam, da bodo prvi pustošili tisti drugi, mlajši otroci. orz

Skratka, tale Wanko to Kurasou ima resda cortkana kemono mimi dekletca, kaj več od tega pa res ne vidim. Zgodba nas postavi v svet, v katerem si lahko vsak odgovoren človek lasti živalskega antropoida. Gre za vrsto hišnih ljubljenčkov, ki so nam precej podobni, tako po videzu kot tudi v motoričnih in miselnih sposobnostih, le da imajo par ušes, rep in nas za gospodarja. Za ta bitja pravijo, da so njihovi geni obstajali v naravi že več tisoč let, znanstveniki pa so jih s pomočjo genskega inženiringa kasneje le prebudili. Da. (￣д￣) Vse to izveš, ko pod streho vzameš zavrženo polpsičko Mikan. Poleg nje ima igra še pet ali šest standardnih podjunakinj. Stranskih likov tudi ne manjka, med katerimi se najde tudi shota, čeprav dvomim, da bi en samcat onanii dogodek potešil sleherno fujoshi. Igra je bolj kot ne skupek erotičnih zgodbic o hišnih ljubljenčkih in njihovih gospodarjih. Ena redkih dobrih lastnosti te igre je ta, da so deklice v veliki večini tsurupeta rorikko. （・∀・）ｲｲ!! Slabe lastnosti? Sicer sem preigral samo prvi dve poglavji, toda zgodba me ni ravno očarala, ero dogodki so bili prekratki in nedomiselni, glasbena podlaga generična… Če sem čisto odkrit, kaj več ni bilo za pričakovati, saj govorimo o igri z majhnim proračunom. Znamke ivory očitno ni več na spletu, tako da lahko sklepamo, kakšen je bil uspeh te igre. Sprašujem pa se, zakaj prevajalci zapravljajo svoj dragocen čas in talent za takšne povprečne zgodbice. Ali ni TakaJun prevajal tudi Tsukihime za mirror moon? Bi pa že skoraj pričakoval kakšen zanimivejši projekt od človeka.

Nasvet za vse tiste, ki bi igro vseeno radi poskusili: Naredite si uslugo in pobrskajte po Sagaoz (poiščite わんことくらそう), kjer si lahko potegnete dol SAVEDATA za hiter in neboleč dostop do ero dogodkov. Kaj češ, dekletca so še vedno cortkana, ne glede na zanikrno kilometrino scenarija.

Katere igre me čakajo v prihodnje? Flyable Heart imam že prednaročeno. Igro ustvarja ekipa moje najljubše znamke, UNiSONSHIFT BLOSSOM, od katere že imam obe obstoječi deli (いとうのいぢは俺の嫁), poleg tega pa sta mi zanimanje vzbudili tudi igri Kagirohi (Shelf) ter Tsukisome no Kasa -the end of scarlet luna- (Hiyoko Soft). K prvi me je pritegnil njen animirani promocijski video (zadnji v objavi), pri drugi pa so naznanili instrumentalista Blasterheada ter vokalistko Rito. Oba močno spoštujem za njune pretekle glasbene prispevke. Zdaj je treba počakati samo še na naznanitev seiyuujev, kar mi je tudi precej pomembno, vsekakor pa so mi všeč nove in ambiciozne znamke. Kagirohi izide februarja, Tsukikasa pa baje enkrat spomladi, če bo šlo vse po sreči.

Samo babe so bile pa res obupne…

Zgodba je bolj kot ne enoplastna, režiser, Outomo Katsuhiro, pa je v film umestil kar nekaj motivov, ravno dovolj za krajšo refleksijo na naš način življenja. Po predstavi smo z zbranimi ob kavici rekli nekaj besed o tem, kako bi si vsak moral Akiro ogledati več kot enkrat, a jaz tega ne bi storil zaradi sofisticirane sporočilnosti zgodbe ali ne vem še česa; kaj takšnega Akira preprosto nima. Izdelek bi si ogledal še enkrat izključno zaradi animacije, saj imamo premalo oči, da bi stalno zijali v vsak kot zaslona in zraven še brali podnapise. Slika filma je namreč prepletena z različnimi zanimivimi zgodbicami stranskih ali pa tudi povsem nepomembnih likov. Za produkcijske tehnike iz leta 1988 je takšen izdelek nepopisno lep. Po predstavi sva z DjJuvanom rekla nekaj kratkih tudi o animaciji. Omenil sem njeno fluidnost pri lanskoletnem Stranger -Mukou Hadan-, a rezultat studia BONES niti približno ne dosega tega, s čimer nam postreže Akira. Da vloženega surovega truda niti ne omenjam. Za onega pa se šušlja, da ga želijo spraviti med Oskarjeve nominirance…

Mimogrede, v decembru bo Kinoteka predvajala Outomov Memories, mesec kasneje pa pride na vrsto maraton Suzumiya Haruhi no Yuuutsu, pred samim začetkom katerega bom tudi sam povedal nekaj kratkih besed o njeni franšizi. Sicer še nič od tega ni stoodstotno gotovo, kajti Kinoteka je v času praznikov precej na tesnem s časom, a že vnaprej pozivam na udeležbo, da bo taiyo lahko še naprej vrtela animeje. Lepo vabljeni.

Letošnjo jesen sem se poleg mnogih drugih animejev spravil gledat tudi Toaru Majutsu no Index. Zgodba govori o dečku Kamijou Touma, ki poseduje posebno sposobnost negiranja kakršnihkoli nadnaravno telesnih ali magičnih lastnosti. Med te spada tudi sreča (fortuna), ki jo njegova sposobnost neprestano negira in ga vedno znova spravlja v neprijetne situacije: stopa na mobilne telefone, hitro se zna zameriti čefurjem, na oknu se mu suši deklica z največjo zbirko prepovedanih urokov v svoji glavi… Čakaj, kakšna deklica? Ime ji je Index, za njo pa se podijo verski fanatiki, ki se želijo poslužiti njene zbirke urokov.

Pokaži kvarljivec ▼

Gospod Asou Tarou včeraj na Akihabara Enta Matsuri

Da, ponovno se bom lotil pisanja anime novic v slovenščini. Sicer sem to že omenjal: Poleg tega pišem tudi dva angleška bloga; prvega le občasno posodabljam, drugega pa praktično vsak dan. Na Otaku News Notes objavljam kratke animejske novičke - zapiski bi jim lahko rekli - pisati pa sem jih začel iz same lenobe, kajti za daljše, izčrpne spletne novice nisem imel živcev, zato sem se odločil posredovati le osnovno informacijo. Za blog pravzaprav želim, da ga ljudje berejo skozi RSS, kajti manjkajo mu slike, opisi franšiz in opisi omenjenih ustvarjalcev. Google je na voljo za te reči, ni res? No, ravno te kratke novičke želim od zdaj naprej prevajati v slovenščino, vidne pa bodo na desni strani, v njihovi kategoriji in v blogovem futru. Novice pobiram iz japonskih virov, obveščal pa vas bom predvsem o naznanitvah novih naslovov, datumih njihovih televizijskih in spletnih prenosov ter o prihodu najnovejših video prikolic. Od časa do časa bom vključil tudi kakšno eroigričarsko novičko, kakšno zanimivost, to je pa tudi vse. Pričakujete lahko redne posodobitve. V tem preteklem letu sem moral na trenutke spisati tudi po šest angleških novičk na dan, čeprav je bilo obdobje zadnjih dveh tednov sila sušno s strani Japoncev, tako da bo po mojih ocenah svežih informacij vedno dovolj.

Torej, vljudno vas vabim, da se na blog naročite, še posebej če ste željni svežih informacij o prihajajočih animejih (mnogokrat prekosim tudi ANN v hitrosti, hehe), navadne vnose (iz leve strani bloga) bom pa občasno objavljal, z isto tradicijo, kot sem jih do zdaj.

EDIT: Ne da se mi več. orz

Za michiko e hatchin že kaže, da me bo visokokakovostna animacija studia MANGLOBE prisilila v njen ogled. Za njihova predhodna izdelka, Samurai Champloo in Ergo Proxy, špekuliram, da so jih ustvarili z mislijo na ameriško občinstvo, zaradi česar se za serijo niti preveč ne zanimam; v njo se podajam le kot animacijski entuziast. Osebno menim, da mora biti anime kot anime primarno ustvarjen za japonsko občinstvo, kajti to jim daje tisto drugačnost, v katero sem se sprva tudi zaljubil. Logično, njihova animeja sta naletela na pozitiven odziv iz zahoda, a na malce manj pozitivnega iz Japonske. Na rezultat lahko gledamo kot na nekakšno japonsko sebičnost, lahko pa to vzamemo za zahodnjaško nepotešenost. Ne vem, zahodnjaki se moramo sprijazniti s položajem opazovalca in biti zadovoljni s tem, kar Japonci dobijo predse, drugače se ne moremo oklicati za ljubitelje japonske animacije.
Macademi Wasshoi, ga-rei -zero- in Kemeko DX še vedno ocenjujem, namreč dal sem jim še epizodo ali dve, da se izkažejo. Casshern: Sins se je z drugo epizodo izvlekel iz te luknje, saj je bil prvi in edini anime te sezone, ki je uspel iz mene ožeti nekaj moških solza. Največjo napako, ki jo lahko stori Kemeko DX, je ta, da se preveč osredotoči na srednješolski ero. Od časa ToLove-Ru me prav obliva mrzlica ob pogledu na rozalase deklice s konkretnim oprsjem. Macademi Wasshoi je napol parodija, napol komedija, pa še ne vem, če bi mi takšna kombinacija žanrov odgovarjala to sezono. Krivec je spomladanska norija, ki se ji pravi Kyouran Kazoku Nikki. Serija me je sprva fascinirala, liki so bili domiselni, enovrstičnice svetovne. Njen čar je trajal, dokler so še razvijali like, se pravi člane družine Midarezaki, okoli petnajste epizode, ko pa so s tem zaključili in preklopili na random, me je pa vse skupaj minilo. Glede ga-rei, trenutno me odvrača le cenzura, a drugače je vtis dober. Prva epizoda je vzdrževala razburljiv akcijski tempo, hvaležen pa sem predvsem za njeno netipično temačnost (tipično temačnost vsebuje Claymore, recimo).
Vse ostale, odkljukane serije so super, bi pa izpostavil Toaru Majutsu no Index, CHAOS;HEAD in Tytanio, saj je odličen izdelek vedno najboljša nagrada za predčasno navdušenost. Moram pa poudariti, da jesenska sezona kaže ogromen potencial. Verjamem, da zajema tudi nekaj odličnih animejev za dekleta, katerih sem se pa - kot lahko vidite iz seznama - večinoma izogibal (Kuroshitsuji, Skip Beat! itd.).

Kateri so pa vaši trije najljubši animeji jesenske sezone v tem trenutku?

Japonska reklama

Klik za video!
Film blesti v komičnih situacijah z androidi, akcijski kadri ponujajo ogromno dinamike, na trenutke tudi epičnost, bojišče z androidi daje tisti pravi občutek in fan servicea ne manjka (R2 je naravnost car). Ima pa tudi nekaj problemov. Sam si filma sicer ne bi upal primerjati s Telebajski, kar bi se mi kot ljubitelju znanstvene fantastike zdelo skrajno žaljivo, toda uvideti moramo, da so producenti zajemali s preveliko žlico. S spretnim izkoriščanjem franšiznega imena so privabili tako težke ljubitelje kot radovedneže, poleg teh pa so ciljali tudi na osnovnošolske otroke. Z navedbo PG ocene na začetku filmskega traku so nam prav nesramno položili na znanje, da je film namenjen tudi najmlajšim. Določeni elementi ga res naredijo otročjega, katere bodo znali spregledati večinoma le ljubitelji. Ahsoka je ena takšnih pojav. Če sem odkrit, njena marketinško najstniška barva glasu, katere smo vajeni iz mnogih ameriških risank in sinhroniziranih animejev, je dovolj, da se sleherni Star Wars otaku obesi od hudega. George Lucas jo je postavil v serijo kot razposajeno Padawanko, v kateri naj bi gledalci videli mladega Anakina in kako je skozi leta dozorel v zadržanega Jedija. A iz mojega stališča nepoznavalca bi rekel, da lik služi le temu, da so otroci v dvorani še bolj glasni kot ponavadi. Naj omenim, da sem se zaradi nekega glasnega otročaja premaknil na prost sedež nekaj vrst naprej.
Dobro, film je res korak nazaj v smislu promoviranja znanstvene fantastike starejšim skupinam ljudi, ki ne hodijo v kino izključno zaradi svojih otrok. Glasovi in makaronast dialog sta največji šibkosti tega izdelka, a omenjene svetle točke so dovolj, da priporočim njegov ogled ljubiteljem dinamične akcije.

Zdaj me pa res zanima, kako so se odrezali japonski glasovni igralci pri njihovi različici. :)

Ah, ja… :)

- Serije, katerih ne mislim niti pogledati (20)
- Serije, katerih po vsej verjetnosti ne bom spremljal (3)
- Serije, o katerih nimam ustvarjenega pravega mnenja (8)
- Serije, na katere moram ostati pozoren (7)
- Serije, katerim dajem dobro priložnost (4)
- Serije, katere bom zagotovo spremljal (5)

Razne moje oboževalce vljudno pozivam, naj se ne zgledujejo po tem seznamu. :P Začetek vsake animejske sezone je neke vrste festival za najbolj goreče ljubitelje, ki bi radi spoznali čim več različnih animejev. Res, da velika večina ljudi ne bo pogledala na sezono več kot deset serij od začetka do konca, toda vsaka še tako boleča izkušnja se odraža v naši osebni zakladnici kot neprecenljivo znanje animejskega medija. Cilj vsakega gledalca je uživati v animejih, toda pravi ljubitelj ne bo le gledalec, temveč tudi raziskovalec.